RUPARSKE RODBINE
V tem zvezku naj opišem kako in kdaj je nastalo
človeško gibanje v tej dolini in kako je bilo, ko so prišli prvi ljudje v to
dolino. Kako so delali, da je iz skalovitega in pustega sveta nastala prijazna
dolinica. Opišem naj tudi ljudi,ki so prvi v tem kraju prebivali, kako so živeli,
kaj so pridelovali, kaj so jedli, kakšno obleko so nosili in kakšno orodje so
imeli. Videli bomo, da jim niso prizanašale nesreče, bili so pa tudi srečni.Sploh
kako so se preživljali.
Pred davnimi davnimi časi je
obraščalo to dolino večinoma gozdno drevje. Bili so veliki javorji, dolgi jeseni,
široki hrasti, divje hruške in lesnike. Vso to drevje je obraščal bršljan in
srobrot. Tu pa tam so bile gladke jase po katerih so capljali medvedje, pihali
risi, po zeleni travi pa se je pasla košuta s svojimi mladiči. Košatorepa lisica
se je sprehajala iz doline v dolino, divje mačke so pihale po skalah, ponoči
pa so lovile gozdne miši. Kdaj pa kdaj je zašel v to dolino dolgouhi zajček,toda
starši ga niso videli nikoli več. Pohrustal ga je namreč požrešni volk ali pa
lokava lisica. V zgodnji pomladi se je oglašala kukavica, ki se je kakor današnje
čase vrnila iz juga. S svojimi zloveščimi glasovi pa sta se pozno v noč oglašala
sova in čuk. V zgodnjem jutru se je oglasilo klepanje divjega petelina. Ponosni
orel je iz višave zaničljivo gledal na drugo golazen, ki je lazila po zemlji.
Po razbeljenih pečinah so divje sikali gadje in modrasi.
Prvi človek, ki je po naključju zašel v to dolino, se ni nikoli vrnil, ker mu
je polomil kosti kosmati medved, obrala pa sta jih ris in volk.
V času, ko so bili Rimljani na višku svoje slave,so prenašali tovore iz zahoda
proti vzhodu na daljni Dunaj in druge večje kraje, in tod nazaj v Rimsko državo.
Prometna pot je vodila čez Petkovec, tedanji Kozji parkelj. Pot je držala mimo
Godobola, Brenčiča čez Ruparsko senožet in tod proti Novaku. To je bilo okrog
leta 150 po Kristusu.
V letih 800 po Kristusu so začeli tudi po teh krajih loviti graščinski lovci
divje zveri. Takrat še niso imeli pušk, kakor dandanes, pač pa so lovili zveri
v zanke. Tu so si napravili majhno lovsko kočico kamor so se zatekli v slabem
vremenu, kočica pa jim je služila tudi za kuhinjo in mesnico. Kože živali, ki
so jih nalovili so potem tovorili v primorska mesta. S časoma so na tistem kraju
zgradili majhen lovski gradič, ker jim je kočica postala premajhna in ni bilo
varno življenje v nji. Divje živali so postale krvoločne in so vedno pogosteje
napadale človeka. Lovce pa so sovražili tudi ljudje, kolikor jih je pač že takrat
živelo na Petkovcu. Vendar takrat lahko zaznamujemo naseljevanje ljudi na Petkovcu,
toda le redko kje. Majhne kočice si opazil tu pa tam na gladkih jasah.
Po Zaplani so v tistih časih pasli živino Vrhniški kmetje. Pripasli so prav
do Kozjega parklja, kakor so tedaj imenovali hribček na katerem stoji danes
cerkvica sv. Hieronima. Lovci iz tega gradiča pa niso bili zadovoljni samo z
divjačino, ampak se jim je zahotelo telečje pečenke. To poželenje je rodilo
tudi sadove. Lovci so namreč kradli goveda Vrhničanom. Nasilnost lovcev kmetom
seveda ni bilo po volji, toda niso jim mogli do živega, da bi jih pregnali.
Prišel pa je drugi pripomoček in takoj je bil gradič prazen.
Nekoč je prišel mimo gradiča človek, bil je bolan. Prosil je za prenočišče in
neprejazni prebivalci ga niso hoteli sprejeti, ampak so ga odgnali naprej. Revež
je šel naprej, a kakih sto korakov od gradiča je obležal. Drugi dan so bili
že vsi v tem gradiču bolni. Nalezli so se kolere od onega bolnika in vsi pomrli,
razen enega, ki je bil tiste dni zdoma. Silno se je prestrašil, ko se je vrnil
in našel doma same mrliče. Mrliče ni hotel premikati, zato je zažgal gradič,
ki je pogorel do tal, Za gradičem ni ostala nobena sled, in tudi lovec se je
bog ve kam izgubil. Kakih pet let po tem dogodku so prišli v dolino drugi ljudje,
ki so si zopet naredili hišico in majhno štalico. Bilo je vse skupaj pod eno
streho. Skopali so nekaj njivic, delali so pridno, vztrajno so kopali grmovje
in sekali drevje, ter si tako pridobivali vedno večje kose obdelovalne zemlje.
Ravno v tem času pa se je vrnil tudi tisti človek, ki je zažgal gradič. Začudil
se je, ker se je v teh letih, ko se je on potepal po svetu dolinica tako predrugačila.
On je bil navajen gozdnega življenja, zato je hotel ostati v tem kraju. Sam
si je postavil majhno kočico vrhu majhnega griča sredi gozda. Začel je tudi
sam krčiti gozd in napravil njivo "pri koči".
V letu 1150 so že naredili cerkev
sv. Hieronima na Kozjem parklju. Kip sv. Hieronima so kupili v Udinah. Ta cerkev
je postala romarska cerkev. Hodili so romarji od vseh strani. Vsako leto je
bilo romarjev več in s tem se je množilo tudi število hišic po Kozjem parklju.
V Rupi so napravili veliko hišo, da so prenočevali romarji. Bila je gostila.
Desetino so dajali kmetje Vrhniškemu
graščaku vsako leto na kvaterni petek v jeseni. Zato imenujemo danes ta kraj
Petkovec namesto Kozjega parklja. Cerkvi se od tedaj reče, sv. Hieronim na Petkovcu.
V letih okoli 1560 so prišli
tudi Turki čez Petkovec. Ljudje so se zbali za zvonove, zato so jih sneli in
jih zakopali. Zakopali so jih med dvema lipama, ki sta stali v ravni črti med
zvonikom in Špeklom, blizu Brenčičeve in Ruparske meje.
Turki so oskrunili cerkev in
zakopali zadaj za cerkev enega izmed tovarišev, zaradi tega cerkev ni bila več
romarska, ampak samo še podružnica Vrhniške fare.
V tej dolini pa so med tem časom
pridno delali. Sekali so drevje v lazih, ga vlačili na kupe in sežigali, tukaj
so med tem sejali in sadili. Kar je bilo divjih hrušk in lesnik so jih pustili,
toda te so pozneje cepili in tako imeli že pravo sadno drevje. Prve hruške so
bile "ceplence", ki so se razrasle v velika drevesa orjaške veličine. Teh orjaških
dreves je bilo veliko okrog hiše. Prva jabolka so bila, mednik, cigančki in
nekaj drugih sort. Češenj so imeli že takrat veliko in so jih sušili. Leskovega
drevja in grmovja je bilo povsod veliko, zato se je reklo svoj čas pri tej hiši
pri Leskovcu. To ime se je dolgo držalo hiše. Leskovci so bili bogati kmetje,
toda to so dosegli samo s pridnostjo. Najboljši gospodar je bil ta čas Primož
Leskovc, ta je zelo predrugačil lice doline in preuredil hišo. Postavil je nov
hlev ob poti, ki drži v Pečovje, na desni strani. Seveda te poti takrat še ni
bilo. Goje ali pot za napajanje pa je takrat držala po dolini proti studencu.
Naredil je nov kozolec ob poti na Petkovec. Naredil je veliko njiv, postavil
sušilnico tam kjer stoji danes bajta. V tem času ko je on gospodaril se je naredilo
veliko brezno na njivi, ki je bila 300 metrov dolga, zaradi tega brezna je bila
njiva krajša. Prej so zastavili plug skoro pri hiši. Tam kjer je bilo prej brezno
pravimo sedaj pri Kotelčku. Primož je naredil kolovozno pot med njivami v gmajno,
da so vozili steljo domov in gnoj na njive. Imeli so križna kolesa, ki so hudo
cvilila in piskala ter delala s tem kratek čas. Cviljenje teh koles, žvižganje
škrjancev, žvižganje kosov in kukanje kukavic je bilo res zabavno in delalo
ljudem zadovoljne obraze.
Ta Primož je učakal visoko starost.
Imel je več sinov in samo eno hčer, ki se ni možila. Stari Primož je umrl leta
1712. Zapustil je posestvo svojemu sinu Matevžu. Zapustil pa mu je tudi skrinjo,
ki je bila že takrat stara 600 let. Znamenita pa je bila zato, ker so v njej
našli zaklad, katerega so skrili že lovci. Našel ga je Primož, ko je predeloval
hišo, zazidana je bila v zidu. V skrinji je bilo veliko denarja in drugih dragocenosti.
S tem denarjem je svojim sinovom, ki so šli od hiše, oskrbel lepe dote. Dal
je tudi cerkvi, da so zanj brali ustanovne maše. S temi dragocenostmi pa je
pripomogel tudi k nakupu zvona, ki so ga Petkovčani ravno tisti čas kupovali.
En zvon pa so dobili iz Rovt. Tako so imeli zopet dva zvonova. Onih niso mogli
več najti, zakaj tisti, ki so jih zakopali so že vsi pomrli. Primožev naslednik
Matevž se ni oženil, četudi se je ženil. Imel je nevesto Koncovo Mino iz gozda,
ta bi postala gospodinja pri Leskovcu. Ali ni ji bilo namenjeno. Prišla je,
kod hodijo dekleta še danes, da si ogleda svoje novo bivališče. Ženin Matevž
ji je razkazoval hišo. Imeli pa so takrat pri hiši staro trhleno verando, seveda
radovednost jo je peljala tudi na to verando. Stopila je na to trhlenino, in
ker je bila precej težka, se je ta podrla in ona je tu našla smrt. Matevž je
ostal brez žene, druge si ni hotel iskati. On ni posebno novega naredil, obdržal
pa je vse v dobrem stanju. Ker ni imel svojih otrok je dal posestvo nečaku Grogotu
1785, bilo je konec 18 stoletja. Ta je takoj predelal hišo, dal novo streho
in prizidal na severni strani hiše novo klet v obliki križa. Podaljšal hišo,
naredil stanovanje svojemu stricu in majhen hlev za konje, pozneje za krave.
Na vrhu tega je bila šupa za seno. Na tem delu zgradbe je vrezana letnica 1787.
Med hišo in tem hlevom je pustil le toliko prostora, da so se lahko skrivali
mladi fantje, da jim ni bilo treba iti v vojake, ker takrat so jih lovili. V
zahvalo so mu pomagali kmetovati, kopati porobke in puliti grmovje, ter z njiv
kamenje trebiti. Dajal jim je hrano. Da jim pa biriči nebi prišli do živega
in zvedeli kje imajo svoje skrivališče je vedno stal eden od njih na straži,
da jim je dal znamenje. Stal je pri Koči ali na vrhu Pečovja, da je videl če
prihajajo biriči. Če je bilo nevarno, seveda fantje flek pod pod. Zato skrivališče
ni vedel nihče drug kot gospodar in fantje, ki so se skrivali. Posestvo so zelo
dobro obdelovali, ker je bilo veliko delovnih moči, in pa skoro zastonj, so
takrat delali.
Tudi sedanji Jelovškov grunt
so obdelovali in so pridelali mnogo žita, ajde in fižola, krompirja pa niso
mnogo sadili. Imeli so veliko sena in zato so imeli veliko živine. Hlevi so
bili premajhni, tako, da je bil prisiljen napraviti nov hlev za živino. Napravil
ga je na severni strani hiše, bil je 20m dolg in 6m širok. Takrat je imelo vsako
govedo svoj hlevček, ker takrat živine še niso privezovali. V dolini pod Jelovškovim
kozolcem je bil takrat studenec. Hodili so iz Petkovca po vodo. Ker so vso travo
pocaklali, je to gospodarja jezilo in zato je vrgel v studenec živo srebro in
voda je izginila, studenec je bil suh. Napeljal je tudi vodo iz Pečovja, zato
so pozimi lahko napajali živino doma in imeli vodo za v kuhinjo. Leta 1799 so
zakopali starega strica Matevža ravno na pustni dan bolj v sneg kot v zemljo,
ker je bilo snega čez dva metra. Tisto zimo je sneg naredil mnogo škode. Po
meter debele smreke in jelke so se lomile po gozdu, marsikatera bajtica se je
potrla pod težo snega. Zameti so bili zelo visoki. Zajci in srne so hodili seno
jest kar na šupo. Nekoč je srnjak zdrsnil po luknji v hlev. Imeli so takrat
staro kobilo, da se je gospodar lahko kam potegnil s svojo kočijo. Ko je gospodar
zjutraj prišel v hlev je mislil, da je kobila ponoči skotila. Čudno se mu je
zdelo, vendar pa je bil vesel, pa njegovo veselje ni dolgo trajalo, ko je odprl
vrata, da bi žrebička bolj točno ogledal je ta mimo njega smuknil skozi vrata.
Postaral se je Groga in opešal
v močeh, ni več mogel gospodariti, izročil je posestvo svojemu sinu Lovricu.
Stari Groga je šel stanovat na drugi konec hiše, tam je čakal smrti, kakor stric
Matevž. Tudi Groga je pasel čebele, pušil tobak in čakal smrti. Lovrenc ali
Lovric je bil zelo podjeten gospodar, lotil se je vsake stvari. Kupil je več
konj, si napravil parizar in pričel voziti iz Trsta na Dunaj in nazaj. Pri tem
je dosti zaslužil. Ko je Lovric začel gospodariti je bila zelo slaba letina
in še to kar je bilo ni imelo božjega blagoslova, nastala je lakota za ljudi
in za živino. Veliko živine je pocrkalo. V tem času ko se je to godilo so bili
v teh krajih Francozi. Lakota je bila daleč naokrog, zato ni bilo nikjer dobiti
živež. Cena žita je bila velika, mernik pšenice je stal 360 cvankrc, mernik
boba pa 50 tolarjev. Ljudje se niso mogli nikdar do sitega najesti. Nobena jed
ni imela teka naj je bila še tako zabeljena. Ko so pojedli so bili ravno tako
lačni kot prej. Dekla je spila pomive od čepin, nič se ji ni studilo. Berači
so od lakote umirali, dva sta tudi v tej dolini umrla za lakoto. Prišel je k
tej hiši in prosil, da mu naj dajo kaj jesti. Dali so mu, šel je naprej proti
Brenčiču, a ni prišel daleč, za nekim grmom v Brinju so ga našli mrtvega. Drugi
berač je prišel, a niso mu imeli kaj dati. Šel je proti studencu in se tam napil
vode in mrtev obležal sredi doline. Pri Petrovču so dali njivo za hlebec kruha
in latvico mleka. Ta lakota je trajala eno leto, od sv. Petra do sv. Vida. Drugo
leto na Vidov dan po maši so prvič siti od mize vstali, ker takrat je bila že
novina. Gospodar je vžgal jamico v ogel mize, da bi se še poznejši rodovi spominjali
na ta dan, ker je bila ta lakota posebne vrste. To znamenje je še pri hiši.
Gospodar Lovric je počasi bogatel, zaslužil je veliko s parizarjem. Imel je
en hlev samih konj, da so eni lahko počivali in drugi vozili, ter se tako vedno
vrstili. Konje so pasli kar skupaj z živino. Takrat je bilo mnogo pašnikov,
po vseh dolinah od Koče do Godobola. Velik prostor pa je bil tudi ograjen, segal
je prav do doline in bajte. Vselej kadar je šel v Trst po robo za Dunaj, je
naložil les in ga peljal v Trst, ker se je tam dobro prodal, tako je počasi
vse posekal. Skoro ga ni bilo najti velikega drevesa v gozdu. Prišlo mu je na
mar, da bi posejal njivo v skalah z želodom, ker jo je bilo težko obdelovati
in ni veliko zraslo. Ali sin Groga mu tega ni pustil. Za časa Lovricovega gospodarstva
se poslopje ni mnogo spremenilo. K sušilnici je prizidal še kovačnico, da so
lahko doma kovali parizarje, in konje podkovali.
Ena Lovricova hči se je omožila
v Godobol, za doto ji je dal log v Grapi. Od Konca je kupil kos njiv pri Vratih,
da je bila meja ravna. Lovric je bil znan daleč naokrog. Poznan je bil po vseh
mestih in vaseh ob cesti od Trsta na Dunaj. Ali vsaka slava enkrat mine in tudi
Lovricova je našla svoj konec, siti Groga mu je zrasel čez glavo. Moral mu je
izročiti gospodarstvo četudi nerad. Groga je imel že izbrano in zasnubljeno
dekle. K hiši so dobili mlado gospodinjo in stara dva sta se morala odseliti
na preužitkarski konec hiše. Odslej je bil gospodar Groga, hodil je v Trst in
na Dunaj, kakor njegov oče, ter oral, sejal, žel in mlatil ter opravljal druga
dela, ki so odmerjena kmečkemu gospodarju. Leta 1827 je bil silen vihar. Podrl
je ogromno drevja okrog hiše in v gozdu. Za hlevom je bila velika ceplenca visoka
30 m. Odlomilo jo je tri metre od tal kot da bi jo odstrigel. Iz tega debla
je potem pognalo troje vrhov. Vsem se je čudno zdelo, da ni zlomilo lipe, ki
je stala na hribčku med hlevom in hišo, ker je bilo vsako drevo kaj poškodovano.
Ravno tisti večer, ko je bil vihar, se je rodil Grogotu prvi sin.
Leta 1829 so delali novo kaščo,
ker je bila poprej kašča kar na hiši. Že dolgo so pogrešali primerne žitnice.
Lesa so imeli sedaj na pretek in razpolago, ker se vidi še danes, ker ne najdeš
tako kmalu tako trdnega cimpra kakor je ta. Manjkalo jim je tudi kleti za pijačo,
ker je imel gospodar Groga takrat gostilno. To leto se je rodil drugi sin Janez.
V teh letih se je napravilo veliko
novih poslopij na Petkovcu in drugi okolici. Okoli hiše in hlevov so zrasle
orjaške hruške in jablane, tako da je bilo ogromno sadja, kadar je vse to drevje
rodilo. Poleti so ljudje živeli dobro, pozimi pa slabše.
Pustni torek je bil najveselejši
dan v letu, ta dan je bil dan razkošnosti, potic in krofov. Staro vino je moral
kočar vsako leto pripeljati prav iz Vipave. Če tega nebi hotel, bi moral iti
do sv. Jurija iz bajte. Ta navada je bila po vseh hišah, ker na ta dan je moralo
biti vse pijano. Posta so se zelo strogo držali, kar jim je ta dan ostalo je
čakalo do velike noči. Kruh so posušili, meso pa so nabrali na nitke in ga obesili
na suh prostor. V postu so jedli samo ovsen kruh, suhe hruške in močnik. Da
bi pa malo bolj dobro jedli je bilo zelo malokrat, le kadar so kosili, želi
in mlatili, ter kadar so spravljali steljo. Pridelovali so mnogo žita, tako
da jim je primanjkovalo štantov, četudi so imeli vezan kozolec in en stegnjenec.
Delati so pričeli še en kozolec. Lesa je bilo mnogo narezanega še od takrat
ko je bil vihar. Kozolec je bil narejen leta 1836 na tistem mestu kjer je prej
stal stegnjenec. Imel je osem oken. Med tem časom se je tudi družina povečala
in sicer za malo hčerkico Minico. Starši so jo bili zelo veseli, ker so imeli
samo to hčerkico in pet sinov. Leta 1841 so naredili v hiši nov strop. Delalo
ga je pet delavcev en cel teden, ker gospodar Groga je hotel imeti zelo imenitno
napravljeno, hotel se je postavit. Prevzel se je, ker je imel vsega dovolj.
Pridelal je vseh stvari veliko. Imel je mnogo živine, ter dva para volov in
tri pare konj. Živel je kakor kak graščak. Sinovi so mu hitro rasli, seveda
v njegovo veliko veselje in tudi deklica se je že začela ozirati za fantiči.
Bila je živo, brhko dekletce in tudi obrazek ni bil napačen. K Grogu so začeli
zahajati fantje in seveda tudi sosedova dekleta, dopadli so se jim zali domači
sinovi. Grogec, Janez, Matevž in Jože so bili kaj postavni in ponosni fantje.
Francek je bil takrat še majhen. Očku Grogu se je imenitno zdelo, da ima tako
simpatične otročičke, kar pa je bilo gospodarstvu v škodo. Mesto da bi delali
so veseljačili. Zahajali so tudi od drugih hiš fantje in gonili s seboj dekleta.
Noreli so plesali, peli in pili žganje in vino, ter počeli še druge neumnosti.
Tako je prišla ta hiša jako na slab glas. Rekli so takrat črna hiša ali hudičeva
beznica. Na Mihelovo nedeljo, kot navadno l. 1851 je bilo žegnanje v Rovtah.
Pili so v gostilni na Griču, zaradi neke malenkosti so se fantje stepli, tega
tepeža so se udeležili tudi Lovricovi fantje. Jožeta so takrat do smrti pobili,
eden fantov ga je prekucnil skozi vrata iz prvega nadstropja, ki so bile nad
vežnimi vrati. Padel je na glavo in si zlomil tilnik in takoj izdihnil. Na sv.
Štefana so se spet nekaj stepli fantje na Griču ravno tistega leta, ali takoj
so se nehali in lasje so jim pokonci stali, nevidni duh jih je silno prestrašil,
ker je z močnim glasom zaklical "Če se takoj ne nehate vas bom vse skupaj podsul".
Stresla se je hiša, če se nebi nehali, bi se hiša podrla. Prišel jih je ranki
Jože malo postrašit. Takoj po tem dogodku je bila gostilna prazna, vsi so se
spomnili onega večera na Mihelovo nedeljo in niso si želeli več kaj takega.
Leta 1853 se je Minica poročila, šla je k velikemu Novaku. Svatba je trajala
cel teden od ponedeljka do srede, potem so šli spat. V četrtek so gnali nevesto
k Novaku in so imeli svatbo še tri dni, seveda toliko časa, da so vse pojedli.
Leta 1853 se je stari Groga drugič oženil, vzel je Koševelko, ki je tukaj služila
za deklo. Bila je že prej poročena in imela sina Janezka. Premotila je starega
Grogota, da jo je kljub nejevolji sinov vzel. Sinovi so mu branili, toda ubranili
mu niso. Izročil je posestvo sinu Janezu, toda izgovoril si je velik preužitek.
Sin Groga se je oženil tja doli nekam na polje blizu Ljubljane. Groga je pustil
sinu Janezu mnogo dolga. Moral bi plačati doto Mini in Grogotu ter drugim bratom,
pa še starima dvema dati velik preužitek. Pri vožnji s parizarji se ni mnogo
zaslužilo. Bratje pa so mu več zapravili, kot je on zaslužil, zato je začel
lesti v dolgove. Izposojal si je denar, kjer je mogel kaj dobiti. Največ mu
je posodil Guzelj iz Logatca, ali tudi ta se je naveličal. Ako se je Janez hotel
izkopati iz dolgov je moral prodati posestvo. Vsi so se od hiše odselili, le
stari Groga si je izgovoril kot do smrti. S Koševelko je imel še tri otroke.
Ko je Groga umiral je videl grozne prikazni. Kričal je da mu hudeč vleče odejo
iz postelje. Umrl je l. 1861, Koševelka je živela še štirideset let in umrla
v ljubljanski bolnišnici. Sedaj je bilo konec Leskovcove rodovine.
Posestvo so prodali za tri tisoč
goldinarjev. Vredno ni bilo več, ker je bilo vse v skrajno slabem stanju in
je moral novi gospodar vse začeti znova.
Leta 1859 so morali prodati posestvo. Posestvo je kupil Guzelj ali Jurij Hladnik
iz Gornjega Logatca, in dal posestvo sinu Francu Hladniku, bil je takrat star
dvajset let. Prejšnji gospodar Janez in njegovi bratje so šli k Novaku, kjer
je bila njih sestra. Kmalu so se porazgubili po svetu, tu pa so zagospodarili
drugi ljudje.
Rodbina Hladnik izvira iz Tolminskega v bliižini Fare ali Spodnje Idrije. Ta kraj leži v prijazni dolinici s hribčkom na sredi. Čez ta hribček veje blagodejna sapica, ki prijetno ohlajuje poleti tukajšne stanovalce. Zato so rekli pri tej hiše pri "Hladniku". Od tu izvira ta rod. Nekoč pa ni bilo moških potomcev, in dobili so k hiši zeta. V takratnih časih si je nevesta lahko izbrala priimek, ako ni hotela ženinovega. In res si je tudi ta izbrala priimek "Hladnik", ki je bil kakor nalašč za ta kraj. Od te Hiše se je potem nekdo oženil v Črni Vrh k Zagodu, in od tega sin Jurij se je oženil v Gornji Logatec, tja kjer se danes reče pri Vipavcu. Postal je hitro bogat. Imel je koj tri hiše. Posojal je za velike obresti kmetom denar. Imel je več sinov in vsakemu je kupil posestvo in hišo. Francetu je prej kupil v Zaplani pri Dolinarju ali tam se mu ni dopadlo, zato mu je oče kupil v Rupi ali pri Lovric na Petkovcu. Tu se mu je bolj dopadlo. Sem se je preselil 1860 leta. Čeprav je bilo tudi tu vse v slabem stanju, vendar še vseeno boljše kot v Zaplani. Franc Hladnik se je kmalu privadil na Petkovcu. Vse se mu je dopadlo, posebno pa dekleta. Dopadla se mu je Gabrovškova Urška, ki je bila res zavber deklič, seveda se je tudi Urški dopadel Francelj. Leta 1862 pred pustom sta se poročila Franc Hladnik in Urška Gabrovšek. Svatba je trajala tri dni in tri noči. Vesel je bil ženin, vesela tudi nevesta, zakaj bi pa tudi ne bila.
Toda po poroki se je za novo poročeni par začelo trdo delo. Posestvo je bilo popolnoma izčrpano. Gozda sploh ni bilo nič, tako da so morali še drva kupiti. Strehe so puščale, orodja sploh ni bilo nikakršnega. Tako da je moral Franc resno misliti kako bo delal. Sreča je bila da je dobil za ženo Urško in še posebno zato, ker je bila doma iz Gabrovc. Oče Gabrovčan mu je posodil živino in orodje, da je mogel za silo začeti s kmetovanjem. Njegov oče Jurij pa mu je dal deske, da je tako za silo pokril strehe na katerih se je že delala škoda. Franc se ni prav dosti razumel na kmetijstvo, ker je prej v Logatcu le bolj vozil, za kmetijstvo je bila bolj izurjena žena Urša, in delo je šlo gladko izpod rok. Dobili so dve dekli, volarja, pastirja, ter hlapca Jernača. Ta je že prej služil pri tej hiši, zato se je dobro zastopil na posestvo. Tukaj je bil potem do svoje smrti. Leta 1863. 13.maja se je rodil Urški in Francu prvorojenec - sin, kateremu sta dala za patrona in varuha sv. Janeza, bila sta ga zelo vesela in sta se takoj namenila, da ga pošljeta v gimnazijo, kar se je potem tudi zgodilo. Postal je duhovnik. Botrovala sta mu Anton Gabrovšek in Marija Petkovšek, ki sta bila botra tudi vsem ostalim. 4. avgusta 1864 leta je, kot drugi otrok, prijokala na svet deklica, ki so jo krstili za Marijo. Za njo 24. januarja 1866 leta spet deklica, ki so ji dali ime Frančiška. Ćez dve leti se je rodil, 4. avgusta, drugi sin Ignacij, ki je bil pozneje gospodar doma. 4. aprila 1870. so kupili Franceta, 24. januarja 1872. pa Valentina, ki je čez mesec dni umrl. 31. januarja 1874 se je, kot sedmi otrok, rodila Nežka in čez eno leto 23. junija 1875 Marjana. 11. novembra 1876. se je rodil Anton. Leta 1878. 15. maja, Johana. 13. oktobra 1881 pa Terezija in nato čez pet let 19. junija 1886. še en sin, ki so ga imenovali Jakob in ta je ostal najmlajši od vseh njunih otrok. Od vseh otrok so štirje že v rani mladosti morali umreti in sicer, Valentin čez en mesec, Marjana v enajstem letu starosti, Anton v dvanajstem letu starosti in Terezija v petem letu starosti.
Med tem časom pa je tudi kmetijstvo zelo dobro napredovalo. V hlevu so imeli že 13. glav živine, v svinjaku pa je krulilo 10. ščetinarjev. Kozolci so bili polni žita in na posestvu se je že mnogo pridelalo. Največ sta k temu pripomogla Urša in hlapec Jernač. Leta 1865. so napravili sušilnico in kovačnico. V bajto so najeli gostača in mu dali v najem njivo pri bajti in snožet, ter Bajtarski laz, da je lahko redil kravico. Imeli pa so bajto tudi v grapi pri Sivcu. Temu so rekli kočar, onemu doma pa bajtar. Ta je imel v najemu malo snožeti nad ajdovim zdrnom. Ta kos senožeti je dobil kočar namesto loga v Grapi, ki so ga že prejšnji gospodarji dali za doto nevesti, ki je šla v Godobol. Prvi gostač v bajti je bil Žgančar. In ta je prinesel od kotla oreh, ki so ga posadili pri štali, kjer stoji še danes. Še mlad je pozebel in je potem naredil več vrhov. Tri so pustili in ima še danes vse tri. Vendar je skoraj vsako leto brez sadu, ker vedno pozebe zaradi mraza.
V tistem času, to je po l. 1848. se je pričelo slovensko narodno prebujanje širiti tudi na deželo.
Tedanji Rupar Franc Hladnik, je v mladih letih kot kočijaž vozil proti Trstu in Gorici in tudi daleč doli na Laško je včasih zavil. Pripovedoval je, da je vozil nekoč samega generala Radeckega, slavnega in visoko čislanega vojaškega dostojanstvenika. Ker je znal nemško, je bil postavljen tudi za župana in v Rupo, tako se je takrat domačija imenovala, so prihajali imenitni obiski in z njimi novodobne ideje.
Gospodinja in mati Uršula je bila dobra krščanska žena, ki je varvala krščanskega duha v družini in tudi tako vzgojila svoje otroke, ki so bili vsi dobri krščanski ljudje. Tako so tudi sami vzgajali svoje družine.
Sin Janez prežet domorodnih idej, je prepotoval peš vso domovino, kot študent svojega časa, tudi na Dunaj je šel dvakrat peš. Nekaj je hodil v gimnazijo v Idriji. Po maturi je vstopil na Dunajsko univerzo, da bo študiral agronomijo in se je v tistem času še bolj seznanil z voditelji slovensko narodnega gibanja in je stopil v njihove vrste. Uvidel je da bo narodu najbolj koristil kot duhovnik. Zato je leta 1884. stopil v ljubljansko semenišče.
Ko je bil zadnje leto v bogoslovju je v počitnicah pripravil tudi Janeza Evangalista Kreka, da se je odločil za duhovniški poklic in je s tem odločno doprinesel k temu, da je doktor Krek postal to kar je bil. Kajti vse do Krekovega groba je gospod Hladnik ostal Krekov svetovalec in sodelavec.
Med tem pa so se doma možile hčere. Franca k Gašparju na Petkovec, Micka k Turku v Travni vrh, Neža v Godobolski malen. Sin France je bil Janešč pod Peskom. Ena hči pa je ušla čez lužo, o kateri ni bilo nikdar več glasu.
Dom pa je šel rakovo pot, kajti stari Rupar je bil več na Griču v oštariji in tudi pri Zavčanu, kot se je tedaj reklo. Ginil je gozd, ginili so repi iz štale. Hlapci so gospodarili sami in zase. Gospodinja je držala kolikor je mogla. A je le prišel dan, ko je imel zopet zapeti boben in je kazalo, da bo šla Ruparska domačija zopet na dražbo.
Sin Nace, ki je po skrbi brata duhovnika Janeza dovršil kmetijsko šolo na Grmu in nato odslužil triletno vojaško obveznost je prišel na dom, ki je bil na robu propada.
Ko je bilo jasno, da za dom ni več rešitve, je sin Janez tedaj župnik v Črnem vrhu prihitel domov in ustavil propad doma s tem, da je pripravil očeta do tega, da je dom prepisal sinu Nacetu. On je potem še stopil na Tirolsko, kjer je izvršil mlekarski tečaj, da bo z moderno mlekarijo rešil zadolženi dom.
Ko je prišel domov je naredil mlekarno v doljnih prostorih kašče. Ti mlekarski izdelki so sloveli po svoji kvaliteti daleč naokoli.
Potrebni kapital mu je preskrbel brat župnik, ki mu je tudi priskrbel primerno nevesto, Frančiško Čuk doma iz Predgriž, Franconova. Z veliko slovesnostjo se je vršila poroka 1898 leta. Frančiška je imela 3000. goldinarjev dote in ravno to je rešilo dom propada in prodaje in spravilo v tek mlekarno, ki je izdelovala surovo maslo in sir.
31.decembra 1899 leta, to je zadnji dan stoletja, se je rodila prva hči Antonija. Njej so sledili v zaporedju leta in pol otroci.
Peter 28. junij 1901
Janez 21. december 1902
Mici 13. marec 1904
Kristina avgusta 1905 -umrla po dveh mesecih
Štefan 21. decembra 1906
Frančiška marca 1908
Terezija 15. oktobra 1909
Marjanca 22. januarja 1911
Matilda 10. aprila 1912
Franc 26. septembra 1913
Jožefa 23. marca 1915
Ivanka 23. oktobra 1916
Angelca 26. maja 1919
Ignacij 4. avgusta1920
Najmlajši sin Ignacij je bil rojen že po očetovi smrti.
Gospodar Nace je Ruparsko domačijo postavil spet na častno mesto. Poslopja, ki so bila potrebna poprave je obnovil. Najprej je v letih 1904 do 1906 prezidal in pokril z opeko hišo. Leta 1908. je zgorel od strele veliki kozolec, ki je bil po dveh mesecih že nazaj postavljen. Leta 1908 je Peter v juniju ukosil brata Janeza, skoro nogo mu je odrezal. Toda otrok je bil kmalu dober. Čakala ga je nova nezgoda. Obodel se je v strnišču v skalah v avgustu in to je dalo vnetje in je sledila bolnica. Ker je oče Nace trdno zahteval, da ne smejo otroku odrezati noge, se je leta vrnil domov zdrav in z obema nogama. A prav to je bilo odločilno, da so Janeza določili za šole in ga je to pozneje peljalo v duhovniški stan.
Leta 1910. je bil predelan goveji hlev s podporo kranjskega deželnega odbora, ki je dal za pobudo naprednim kmetom podporo. Gospodar je dobil iz Švice plemenske krave in bike vse do prve svetovne vojne leta 1914. V letih ko je Ruparska domačija postajala vsak dan bolj znamenita. Ker je vse prednjačilo v modernem sadjarstvu, živinoreji in umnem kmetijstvu sploh. Iz Ruparske drevesnice je šlo sadno drevje na vse kraje. Rupar je bil eden prvih mož v občinskem in farnem javnem življenju, ki ga je tedaj vodil župnik Matevž Sušnik. Umno gospodarstvo je nadomestilo sirarno, katero je Rupar zaprl že leta 1906.
Leta 1912. se je vršila zlata poroka starega očeta Franca Hladnik in Uršule roj. Gabrovšek. Ob navzočnosti vseh otrok in vnukov, ter mnogih drugih sorodnikov. Bila je ta slovesnost edinstveni dogodek za celo okolico.
V tistem času so imeli v Rupi navadno po 2. dekli, 2. hlapca, volarja in pestrno. Svetovna vojna, ki je trajala od leta 1914 - 1918 je tudi v Rupo prinesla težave.
Leta 1915 je bil poklican v vojno kot črno-vojnik tudi Ruparski gospodar. Težki časi so bili tedaj za Rupo, ki je bila polna lačnih ust in brez delovne sile. Kajti hlapcev ni bilo. Rasla je tedaj družina in domači otroci so pridno zgrabili za delo. Janez je tedaj že študiral v Škofovih zavodih.
Po končani vojni se je gospodar vrnil, a za posledicami dobljenimi v vojaški službi, zlasti v Albaniji, je 17. februarja 1920. umrl, ravno na pustni torek.
Petkovec je bil tisti čas skozi dve leti zaseden po Italijanih, ki so se pa leta 1921. umaknili na mejo na Trate.
Med vojno so bili odplačani vsi dolgovi in gospodinja, ki je že med vojno začela gospodariti je po moževi smrti s trdno roko peljala grunt naprej.
Stara mati Uršula je umrla oktobra leta 1916. Mož Franc jo je preživel in je umrl leta 1924. Kot užitkarja sta bila mladim v veliko pomoč. Posebno mati Uršula je bila svetniški vzor krščanske matere.
Leta 1922. se je poročila najstarejša hči Antonija. Vzela je Reškega Andreja in ustanovila v Reki lasten dom. Imela sta devet otrok: Ivan, Vinko, Slavko, Cveta, Minka, Štefka, Tone in dvojčici Milena in Zvonka. Isto leto je napravil maturo sin Janez. Bilo je tedaj življenje ugodno, denarja ni manjkalo. Tako je pod umnim vodstvom matere France dom napredoval. Sinovi so vsi dobili primeren pouk o kmetijstvu v šoli na Grmu. Dekleta so šle v gospodinjske šole in razne tečaje, tako da bi šla hiša s časom naprej.
Hiša je bila od vsega začetka naročena na Mohorjeve knjige in na domoljuba, je sedaj dobivala dnevne časopise, seveda katoliške.
Leta 1927. 17.julija je imel Janez novo mašo,ki je bila točno po štiridesetih letih po novi maši strica Janeza Hladnika, tedaj župnika v Šentvidu pri Stični.
Sinovi Peter, Štefan in Francelj so se vsi izkazali razumni kmetovalci in so gojili sadjarstvo, čebelarstvo in moderno kmetijstvo nasploh. Med tem ko je gospodarstvo lepo porastlo in zagotovilo nevestam - hčeram doto, je bilo precej dohodka tudi iz sadjarstva, to je od prodaje namiznih jabolk, suhega sadja, sadnega mošta itd.
Tudi v ostalem gospodarstvu je bilo vsesplošno v lepem redu. Predelali so hišo in tudi nekaj druga gospodarska poslopja.
Kakor je usoda nemilo tepla Ruparsko gospodinjo mater Frančiško, ona vseeno ni klonila pod vsemi težavami. Skrbno je bdela nad vzgojo svojih štirinajstih otrok, od katerih eden, to je najmlajši Nace še rojen ni bil ko je umrl oče. Neomajno je zaupala v Boga in si z molitvijo lajšala težave. Da je Bog njene molitve uslišal se lahko vidi po tem, ko so si njeni otroci ustanovili lastne krščanske družine. Dva od njih Janeza in Ivanko pa je Bog poklical v svojo službo.
Janez Hladnik je bil kaplan najprej v Metliki, potem pa leto in pol v Kostanjevici na Krki. Njegova želja je bila, da bi šel po svetu. To se mu je posrečilo in leta 1936 odšel kot izseljeniški duhovnik v Argentino.
Sestra Ivanka je naredila trgovsko šolo, nato pa posvetila svoje življenje v redu Vicencija Pavelskega - usmiljenka. Prve zaobljube je naredila leta 1935.
V tem času so se doma poročile štiri sestre. Franca z Lojzem Rupertom je šla na Mlekarno. Rodili so se jima štirje otroci: Stanko, Jožica, Marica in Lojze, ki je še majhen umrl.
Mici se je poročila z Andrejem Trček, Marjetnim iz Ložanske doline. Naredila sta si dom v Ponikvah. Nekaj z njeno doto, svet pa je dala teta Neža. Imela sta dva otroka Mici in Andreja.
Tilka se je poročila v Godobolski mlin. Vzela je kovača Čuk Jožeta. Teta Neža je njej prepisača posestvo v Malnu, ker sama ni imela otrok. Tilka je rodila devet otrok. Pepca, Janez, Jože, Tilči, Tone, Minka, Zinka in dva, ki sta že majhna umrla.
V Godobol se je poročila Marjanca s Kavčič Francem Imela sta trinajst otrok: Francelj, Jože, Peter, Janez, Marica, Anica, Pavel, Korel, Majda, Avgust, Lojze, Ronko in Rezka. Trije so že majhni umrli.
Pred drugo vojno so gradili obrambne linije. Dve sta šli tudi čez ruparski svet. Vse skupaj ni imelo nobene koristi, saj se je jugoslovanska vojska brez boja umaknila. V teh letih so si kupili kmetijo na Lokavcu, da bi se tja umaknili, če bi bilo v Rupi preveč nevarno.
Rupa je prišla pod Italijo v tako imenovano ljubljansko pokrajino.
V maju 1941 je po krajši bolezni umrla mama Frančiška Hladnik roj. Čuk.
V začetku leta 1942 je na Petkovec prišla elektrika. To se je zgodilo na veliki četrtek.
16. junija 1942 so Italijani kot talca ubili Francelna. To je bil žrtev partizanskega napada nad Cestam.
Leta 1943 se je na Petkovcu poročila Pepca. Vzela je Kunc Janeza, Zadrugarjevega. Imela sta šest otrok: Janez, Vinko, Anica, Jožica, Marinka in en otrok, ki je majhen umrl.
Vojna je prinesla mnogo različnih vojaških skupin. Domačini so bili najprej vaški stražarji, da so se branili pred partizanskimi ropi in poboji. Po kapitulaciji Italije so se organizirali v domobranske čete. Tu so v času nemške okupacije bili tudi četniki Nemci so imeli zasedeno to področje od kapitulacije Italije 8. septembra 1943 do 8. maja 1945.
Zaradi zmage komunizma 1945 je zaveden slovenski narod plačal visok krvav davek. Nad deset tisoč nedolžnih žrtev je bilo po vojni.Več kot toliko jih je pa pobegnilo v tujino. Izginili so: Ruparski Štefan, ter Andrej Trček - Mickin mož, Jože Čuk - Tikin mož. Dva Tonina sinova Vinko in Slavko. V Rupi sta ostala samo Rezka in Peter. Peter je bi dvakrat krajši čas zaprt.
Nace je pobegnil v Italijo, za njim je šla tudi Angelca. Oba sta z mnogimi Slovenci odšla v Argentino. Vselitvena dovoljenje za Slovence je pri argentinski vladi izprosil Hladnik Janez. Leta 1948 se je tam poročila Angelca z Mirkotom Špacapanom. Tam so se jima rodili trije sinovi: Bernard, Peter, Mirko. Leta 1963 so se preselili v italijansko Gorico.
Leta 1953 se je tam poročil tudi Nace z Miro Svete. Imata pet otrok: Olga, Helena, Silva, Marko, Danijel.
Doma so ves ta čas živeli precej na tesnem zaradi pomankanja ljudi za delo in obveznih oddaj. V Rupi je živela nečakinja Tilči vse do poroke leta 1962.
Leta 1953 se je 11. maja poročil Peter z Jurca Viki - Vrtnarjeva iz Podlipe. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, kljub ne več rosnim letom. Ivanka, Mimi, Nace, Janez in Peter.
Ker za težja dela ni bilo ljudi doma so jih morali najemati in plačevati. Delo se na kmetih v tridesetih letih po vojni ni kaj dosti spremenilo. Leta 1965 so delali kozolec, ker ga je sneg pozimi podrl. Malo so popravili hišo in hlev, ter kupili prve stroje.
Predno so otroci odrastli je umrla mama Viki, 12. decembra 1971.
Čeprav se je položaj za kmete že malo izbolšal, so v Rupi začeli napredovati, ko so otroci odrastli. V letih 1979 do 1987 so vsi otroci postavili svoje hiše. V tem času so v Rupi poleg hiše naredili še nov hlev in senik.